Zakon o zemljiški knjigi postaja stalnica v Državnem zboru

Pred časom smo na tem spletnem mestu polemizirali o predlogu sprememb Zakona o zemljiški knjigi, ki ga je pripravilo Ministrstvo za pravosodje (povezava). Zakon je bil zatem najprej sprejet v Državnem zboru, a je Državni svet izglasoval odložilni veto. Ponovno odločanje v Državnem zboru z zahtevano absolutno večino ni uspelo in vse skupaj je šlo k vragu (baje, da zaradi nepremišljene odsotnosti nekaj koalicijskih poslancev). Najbolj so predlogu nasprotovale občine in Gospodarska zbornica Slovenije ter po mojih izkušnjah tudi širša strokovna javnost. Ker je Ministrstvo za projekt informatizacije zemljiške knjige porabilo približno milijon evrov, v igri pa so tudi sredstva Evropske unije, je jasno, da se s »porazom« niso kar tako sprijaznili. Pripravili so nov predlog in ga vložili v državnozborski postopek (predlog je sicer vložila skupina poslancev s prvo podpisanim mag. Borutom Sajovicem, a kdo stoji v ozadju, je verjetno jasno). Z nekaj iznajdljivosti so jih prehiteli opozicijski poslanci in v obravnavo vložili svoj predlog. Tako sta v državnozborskem postopku trenutno kar dva predloga, kakšna pa je razlika med njima, sledi v nadaljevanju. Oba predloga sicer najdete v Poročevalcu Državnega zbora.

Glavna sporna točka prvotnega predloga Ministrstva za pravosodje je bila izključna pristojnost notarjev, odvetnikov in državnih pravobranilcev za zastopanje v zemljiškoknjižnih postopkih. Ta prikriti način notarske »privatizacije« zemljiške knjige je v novem koalicijskem predlogu odpravljen, a določene rešitve še vedno ostajajo vprašljive. Po novem bo zemljiškoknjižni predlog možno vložiti le elektronsko, vlagatelj pa bo lahko vsak, ki ima digitalno potrdilo in varni elektronski predal. Kot pooblaščenci bodo lahko nastopali notarji, odvetniki, državno ali občinsko pravobranilstvo in nepremičninske družbe. Odpravljena je krajevna pristojnost, zato se bodo vsi predlogi zbirali v centralnem (informatiziranem) vložišču, ki jih bo nato dodeljevalo v reševanju referentom po vseh okrajnih sodiščih, in sicer po načelu enakomerne obremenjenosti. Za pritožbe na sklep prvostopenjskega sodišča bo edino pristojno Višje sodišče v Kopru, kar bo poenotilo sodno prakso (v zemljiškoknjižnih postopkih ni revizije, zato odločanje na Vrhovnem sodišču odpade). Do tu vse lepo in prav. Sledi moja dilema. Po oddaji elektronskega predloga bo potrebno listine, ki so podlaga za vpis, v treh delovnih dneh dostaviti notarju, ki jih bo pretvoril v digitalno obliko (po domače »skeniral«) in posredoval sodišču. Če bodo notarji to počeli zastonj, potem prej navedena dilema odpade, v nasprotnem primeru gre zopet za ekskluzivno podelitev posla določeni skupini. »Skenirati« pa res zna vsak, ali kako? Čista liberalizacija zaradi možnih zlorab res ni mogoča, ampak izključna pristojnost notarjev pa tudi malo smrdi. Digitalizacijo listin bi lahko opravljali na vseh točkah VEM, upravnih enotah, občinah in seveda sodiščih. Pri slednjih še toliko bolj, saj je v predlogu zakona predvideno triletno prehodno obdobje, v katerem bo klasično vlaganje na sodiščih še vedno možno, za digitalizacijo predlogov in listin pa bo moralo poskrbeti sodišče samo. Torej bo sodišča potrebno opremiti z vso opremo (kolikor se sam gibljem po sodiščih, je večina že nabavljene) in zagotoviti ustrezno osebje. Po treh letih bodo lahko vse skupaj vrgli proč. Je tega treba? Predlagam torej, da se za digitalizacijo listin pooblasti prej navedene subjekte, oziroma vsaj še sodišča, ali pa da se zagotovi brezplačno storitev notarjev.

V ostalem ima predlog sprememb zakona večinoma dobre rešitve. Glavni sta seveda informatizacija postopkov in odprava krajevne pristojnost ter s tem poenotenje sodne prakse. Omenil bi še jasno opredelitev posadne listine (z njo je možno rešiti marsikatero zmešnjavo iz preteklosti), dopuščanje možnosti, da je zavezovalni pravni posel priložen v prepisu, brezplačen vpogled v zemljiško knjigo, avtomatsko izmenjavo podatkov med Geodetsko upravo in zemljiško knjigo, odpravo objave oklica o začetku postopka vzpostavitve zemljiškoknjižne listine v Uradnem listu RS (s tem bo predlagateljem prihranjenih 60 evrov in kar nekaj čakanja) ter možnost dopolnitve predloga v postopku ugovora na sklep sodniškega pomočnika. Manjša slabost je morebiti še ta, da bo notar po zaključku postopka listine vrnil predlagatelju, sodišča pa bodo hranila le elektronsko zbirko listin. Glede na to, da sodišča in Zgodovinski arhiv že 150 let hranijo izvirnike posameznih listin o nepremičninah, bi veljalo to »tradicijo« obdržati tudi v prihodnje.

Opozicijski predlog predvideva prosto vlaganje zemljiškoknjižnih predlogov skupaj z vsemi pripadajočimi listinami na vseh okrajnih sodiščih, slednja pa morajo poskrbeti za digitalizacijo in posredovanje elektronskega predloga in listin centralnemu vložišču. Od tu naprej je postopek enak. Osnovna ideja je sicer boljša, a je predlog zakona popravljen le v glavnih členih, medtem ko večina ostalih ostaja enakih, kot v prvem predlogu Ministrstva. Tako se pojavi marsikatera nedoslednost (npr. sklicevanje na določene odstavke členov, ki jih sploh ni) in predlog ne ponuja celovite rešitve. Določena slabost je tudi ta, da bodo sodišča s predlagatelji (vročanje sklepov) poslovala še vedno po klasični pošti.

Boljši in bolj dodelan je torej predlog koalicije. Če bi razširili še paleto organov, ki so pristojni za pretvorbo zemljiškoknjižni listin v digitalno obliko in zagotovili zbirko listin v klasični obliki tudi v prihodnje, potem mu lahko končno rečemo dober. Pravzaprav zelo dober. Dragi poslanci in poslanke, potrudite se!

P.S.: Prvotna ideja, da je izključna pristojnost za zastopanje v zemljiškoknjižnih postopkih podeljena le notarjem in odvetnikom zaradi množice nepopolnih predlogov, ki jih vlagajo neprofesionalni vlagatelji, je pozabljena. Potemtakem tudi ni razlogov, da se izključno notarjem podeli pooblastilo za digitalizacijo listin.

Dodano naknadno: V debatah se vse prevečkrat zemljiško knjigo primerja s sodnim registrom. Zavedati se je potrebno, da je sodni register evidenca dekleratornega značaja (učinki nastopijo že s sklenitvijo pravnega posla), medtem ko je zemljiška knjiga konstitutivnega značaja (učinki nastopijo šele z vpisom v zemljiško knjigo). Razlika je precejšnja, zato neposredna primerjava omenjenih evidenc ni mogoča.

Komentarji

Oseba marko juvan sporoča …
Spoštovani,
predlagan zakon, katerega navajate kot "zlobiran" proces privatizacije e-zemljiške knjige s strani notarjev in odvetnikov je v prvi vrsti zaradi zaščite in varovanja podatkov. Res je, ni nobena znanost skenirati dokument, bistvo tu je verodostojna vsebina dokumenta pred in po skeniranju. Menite, da s strani nepremičninarjev ne bo prišlo do zlorab? Kljub mamljivim €€€ ponudbam? Mislim da bo. Notarji in odvetniki vsaj uživajo določen ugled. Če ga po vašem mnenju ne, potem pravna država res ne deluje. Si predstavljate, da bi morali veliki uporabniki kot so občine dodatno najeti (ali zaposliti) družbene pravobranilce, da mesečno opravijo nekaj poslov? Še povečati občinske uprave? Dejstvo zakaj je zakon padel je v ceni storitve, ki je enoštevilčna in zato nimajo ne notarji ne odvetniki želje po dodatnem "mastnem zaslužku".
Oseba Anže Urevc sporoča …
Nihče ni predlagal, da bi dokumente skenirali nepremičninarji. Brez težav pa bi jih lahko upravne enote in sodišča sama. Po mojem uživajo večje zaupanje kot notarji in odvetniki.

Občine so eden večjih vlagateljev ZK predlogov, zato je težko reči "nekaj poslov". Zakaj pa sta bili obe združenji občin največji nasprotnik prvotnemu predlogu?

Če notarji in odvetniki nimajo želje po dodatnem zaslužku, potem so milo rečeno neumni. Skoraj vsak ima rad delo in zaslužek, ki pride o tega. Da bi pa slednji postali altoristi, skrajno dvomim.
Oseba Nepremičnine sporoča …
Se bojo notarji skregal med sabo še na lokalnih monopolih nad skeniranjem listin, ne samo na hipotekarnih kreditih.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Kje in kako lahko urejamo podatke o nepremičninah?

Kako zamenjati upravnika stavbe?

Nakup nepremičnine na javni dražbi