Nepremičninski sklad = potuha slabim poslovnim odločitvam

Zadnje čase je v medijih zopet zakrožila sicer že stara ideja o nepremičninskem skladu, ki bi ga ustanovila država in bi pokupil neprodana stanovanja ter s tem pomagal rešiti vpletene gradbince, investitorje in banke. Vodilno vlogo pri promociji tega projekta je od finančnega ministra Križaniča prevzela ministrica za gospodarstvo, gospa Darja Radić. Če so bile ideje prejšnjega zastavonoše milo rečeno čudne in nesprejemljive, potem so te nove nesprejemljive še toliko bolj. Država bi sicer v sklad pritegnila tudi zasebni sektor in vzpostavila danes zelo »moderno« javno-zasebno partnerstvo. Kaj več zaenkrat ne vemo. Ne tega, kakšna naj bi bila strategija kupovanja (katera stanovanja in po kakšnih kriterijih, koliko, cena, ipd.), niti ne tega, kdo naj bil predstavljal zasebni del partnerstva. Če bodo to državne banke – drugega, ki bi bil tako »nor«, tako ali tako ne vidim – potem težko govorimo o tem opevanem partnerstvu. Zaenkrat tudi še nismo videli neke resne analize, kaj bo sklad s temi stanovanji počel. Jih prodal naprej, oddajal, ali pustil kar prazne? Je cilj projekta zagotovitev poceni stanovanj državljanom, reševanje investitorjev ter ostalih vpletenih ali kapitalski dobiček države?

Rešitev je sicer po mojem mnenju bolj knjigovodske narave, kakšnih resnih denarnih transakcij tako ali tako ne. Sklad bo ustanovila država in banke, ki so posojale denar nasedlim investitorjem, stanovanja bodo prenesena nanj, gradbinci oziroma investitorji bodo v bilancah ustrezno zmanjšali svoje obveznosti, banke pa svoje terjatve. Na papirju bo izgledalo vse lepo. Razen podizvajalcev, ki bodo ostali »nategnjeni« še naprej. In ubogih Slovencev, ki so nasedali »nepremičninarjem« in bankirjem ter kupovali pregrešno draga stanovanja in svoje življenje kreditno obremenili za celotno aktivno dobo.

Skratka, iz vsega zgoraj navedenega verjetno sklepate že sami: država nima kaj ustanavljati nepremičninskih skladov in se vmešavati na trg. Že do sedaj se je absolutno preveč. Recimo z nekim Stanovanjski skladom, za katerega pravzaprav še danes ne vemo, kakšna točno je njegova funkcija (tržna gradnja, neprofitna najemna stanovanja, leglo nepreglednih poslov?). Če so investitorji pač zavozili, potem je vsakomur jasno, da morajo prevzeti tudi posledice svojih odločitev. Ali pa delujmo po principu, »če je vojna, je vojna za vse«, in naj država ustanavlja sklade za vsa področju ter kupuje presežno ponudbo. Če kmetje ne bodo mogli prodati vse pšenice, država ustanovi sklad in jo pokupi. Če kovinarji ni bodo prodali vseh vijakov, podobno. In tako naprej.

Rešitev je sicer enostavna, da bolj ne more biti. Branjevke na trgu jo s pridom uporabljajo vsak dan. Radikalno znižajte že enkrat cene nepremičnin, pa bo prodaja stekla. Skladi se bodo pojavili kar sami, če bo ponudba dobra. Najemnih stanovanj bo dovolj, ker bodo donosi z naslova oddajanja zaradi nižjih nakupnih cen postali zanimivi za investitorje. Nobeno partnerstvo ne bo potrebno, vse bo uredil trg sam. In kar je daleč najbolj pomembno, državljani bodo lahko končno prišli do stanovanj po normalnih cenah. Kaj ni to najbolje, gospa ministrica? Ali vam je ljubše reševanje tistih, ki so nas »nategnili« že pri avtocestah, pa so kljub vsem tem zaslužkom še vedno v težavah. Že nekaj ni v redu z njimi, je verjetno jasno še tako preprostemu človeku z vsaj malo zdrave pameti.

Tudi ostali predlogi za reševanje slovenskega gradbeništva so bolj pesek v oči. Akcijski načrt za internacionalizacijo bo verjetno še eden izmed nepotrebnih in neuporabnih vladnih dokumentov. Mislim, da se lahko slovenski gradbeniki na enem »likofu« po gradbeniško pomenijo, kako se bodo širili v tujino, se skregajo, skoraj stepejo, tujina pa bo to sprejela, kakor pač bo. In čisto resno, mislim da ima gradbeništvo dovolj interesnih združenj, ki bi lahko skrbela za širitev v tujino. In še bolj resno, naši gradbeniki so zaenkrat »konkurenčni« samo v Sloveniji, tako da razmišljanje o tujini nima pomena (narekovaji so zato, ker kartelnemu dogovarjanju težko rečemo konkurenca).

Energetska sanacija stavb se bo zgodila sama od sebe, ko bodo cene energije dovolj visoke in bodo ukrepi ekonomski opravičljivi. Tudi brez subvencij. Država lahko poskrbi za sanacijo svojih stavb, seveda ob pogoju ekonomske upravičenosti. In vaš ministrski kolega, prof. Žarnić, rad omeni potresno sanacijo objektov. Ste o tem razmišljali? Tu pa trg verjetno malo zaškriplje, saj ljudje slabe dogodke hitro pozabljamo (še kdo razmišlja o lanskih poplavah pri nakupu nepremičnine?).

Gospa Radić rada poudari, da država v podjetjih in na trgu nima kaj iskati. Pri ideji o nepremičninskem skladu se tega ne drži. Zagovarja ravno nasprotno. Če bo kaj pomagalo, potem ji posredujem izjavo bivšega župana Kranjska Gore, s katerim je uspešno sodelovala tudi sama: »Potuha je uničila največ ljudi«.