Zastonj stanovanje v Celovških dvorih – vzemi ali pusti?

O stanovanjski soseski Celovški dvori je bilo povedanega in napisanega že veliko. Ker gre verjetno za največji stanovanjski kompleks, ki se je kdajkoli gradil v samostojni Sloveniji, je to tudi pričakovano, četudi bi odmislili vse vmesne pripetljaje in trenutno gospodarsko krizo, ki so debato o tem projektu le še dodatno podžigali. Na vse že povedano ni kaj dosti dodati, lahko pa vseeno poskusimo.

V zadnjem času se glavnina razmišljanj odvija okoli vprašanja, za koliko bo investitor, gradbeno podjetje Vegrad d.d. oziroma njegova hčerinska podjetja, znižal prodajno ceno kvadratnega metra stanovanjske površine. Da s prodajo po cenah 3.000 EUR/m2 in več ne bo nič, je jasno že vsakomur, tudi vedno pretirano optimističnim »nepremičninarjem«. Po ugibanjih in informacijah, ki so prišle v javnost, se bo nova prodajna cena gibala od 2.000 do 2.300 EUR/m2. Bo to dovolj, se bodo kupci na to ponudbo odzvali, ali se na strani povpraševanja ne bo spremenilo nič?

Sam sem trdnega mnenja, da je zgornja cena še vedno previsoka in večjega odziva potencialnih kupcev ne bo. Zakaj? Kot prvo, soseska Celovški dvori ni nobena nadstandardna soseska, kot je bila predstavljena v začetku, sploh pa se je od tega naziva dokončno poslovila z nakupom precejšnjega števila stanovanj s strani stanovanjskih skladov (državnega in občinskega). Poleg tega je osnovno vprašanje že to, ali je možno na tako majhen prostor strpati 833 nadstandardnih stanovanj (833 stanovanj pomeni, da se bo na tem območju gibalo vsaj 3.000 ljudi).

Da je Vegrad v velikih težavah oziroma da bo prvi gradbinec, ki bo padel, slišimo skoraj vsak dan, zato težko najdem »junaka« med navadnimi smrtniki, ki si bo upal vstopiti v to igro in zanjo zapraviti najmanj 100.000 EUR, za povrhu še sposojenega denarja. Da bodo navadni ljudje na pogajanja o sklenitvi posla hodili s hordo odvetnikov in gradbenih strokovnjakov, ki jim bodo zagotovili vsaj neko osnovno varnost, si ne predstavljam, poleg tega pa bi jih vse to početje precej stalo in posledično dvigovalo strošek nakupa.

In če odmislimo vse zgoraj povedano, ostane še glavno vprašanje: ali kupiti stanovanje v soseski, katere večinska lastnika bosta dva sklada, v kateri bo kljub vsemu še vedno precej praznih stanovanj in katere upravnik bo investitorju in skladoma prijazno podjetje? Slednje pomeni, da bo odločanje povsem v rokah prvih, ki bodo v soseski prisotni samo posredno (preko najemnikov). Upravnika je v taki situaciji nemogoče zamenjati. Kaj bo z odpravo napak na skupnih delih? Ali bo napol propadli investitor plačeval stroške, ki bodo odpadli na še vedno njegova stanovanja? Veliko praznih stanovanj pomeni večje stroške ogrevanja za tiste, ki stanovanja uporabljajo (stavbo je vendarle potrebno ogreti). Da se država in lokalne skupnosti kot lastniki nepremičnin ponavadi izogibajo kakršnimkoli večjim stroškom oziroma investicijam, je jasno, zato bodo takšni predlogi tistih nekaj manjšinskih lastnikov gladko zvrnjeni.

Vprašanje iz naslova je torej še kako na mestu. Nepremičnina ne predstavlja samo koristi, pač pa je lahko tudi breme. Če investitor želi, da bodo stanovanja v Celovških dvorih res šla v prodajo, potem se mora iz zgodbe povsem umakniti. To pomeni projekt v celoti prodati naprej oziroma ga prepustiti bankam upnicam. Slednje bi s prodajo vendarle precej lažje shajale, kljub vsem negativnim zgodbam, ki se vežejo tudi na njih (tajkunska posojila ipd.). Banke med ljudmi vseeno uživajo dokaj visoko stopnjo zaupanja. A, pogoj za uspešno prodajo kogarkoli že je v prvi vrsti primerna cena. In kot kaže nobena od zgoraj navedenih to ni.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Kje in kako lahko urejamo podatke o nepremičninah?

Kako zamenjati upravnika stavbe?

Nakup nepremičnine na javni dražbi