Marcel Štefančič: "Trditev, da je v Sloveniji stanovanj premalo, je le iluzija."
V zadnji oddaji (10.11.2008) Studio City je bilo med drugim govora tudi o 15.000 praznih stanovanjih v prestolnici, kolikor naj bi jih bilo po ocenah nekaterih analitikov. Gosta v oddaji sta bila dr. Žan Jan Oplotnik, z mariborske Ekonomsko-poslovne fakultete, in Goran Novković, urednik Žurnala24. V samo vsebino oddaje se tokrat ne bom spuščal, mi je pa v spominu ostal zadnji stavek voditelja, gospoda Marcela Štefančiča, ki je zaključil nekako takole: "Večno ponavljana trditev, da je v Sloveniji stanovanj premalo, je torej le iluzija".
Temu zaključku lahko samo pritrdim. Že od vzpostavitve trga nepremičnin v Sloveniji, t.j. nekako od leta 1996, se namreč vseskozi govori, da je stanovanj premalo, da mlade družine nimajo kam in da je potrebno nekaj storiti na ponudbeni strani. Ravno iz tistega časa pa se spomnim tudi ene redke izjeme. Bivši jeseniški župan, gospod Boris Bregant, je že takrat dejal, da je stanovanj na Jesenicah dovolj in da dodatno odpiranje prostora za namene stanovanjske gradnje ni smiselno. Danes se kaže, kako prav je imel. Na Jesenicah so se v zadnjem času zgodile tri večje novogradnje (40, 74, 46 stanovanj), od tega je en investitor prodal dobro polovico stanovanj, ostala dva pa zaenkrat le nekaj. Eden izmed njiju je tudi Stanovanjski sklad Republike Slovenije, ki stanovanja prodaja po ceni 1.400 EUR/m2, torej naj bi bila dostopna tudi ljudem z nižjimi dohodki. Sprašujem se, kaj bo z vso to gmoto neprodanih oziroma nezasedenih stanovanj v prihodnje? Bodo stavbe postale novodobne hiše strahov? Kaj bodo v njih počeli lastniki, ki so stanovanja vendarle kupili? Živeli osamljeni, brez sosedov? Občutek bo verjetno podoben, kot bi prenočil v praznem hotelu. Nadalje bodo problem tudi skupni stroški, ki v vsakem primeru nastajajo. Luč v garažni hiši ali na hodniku mora svetiti, neodvisno ali je v stavbi dvesto stanovalcev ali le eden.
Vsa ta "fama" okoli premalo stanovanj ima sila trhle temelje. Spomnimo se na masovno stanovanjsko gradnjo v letih od 1965 do 1985, ki so jo vodile takratne samoupravne stanovanjsko-komunalne skupnosti, stanovanja pa prodajale občinam, podjetjem in raznim združenjem. Le te so jih oddajale naprej, največkrat svojim zaposlenim, po nastopu "jazbinškovega" zakona pa večinoma prodale. Vsa ta stanovanja so bila zgrajena v času, ko je povojna "baby-boom" generacija ustvarjala precej večje "povpraševanje", kot ga imamo danes. Vendar, zgradilo se je dovolj za vse. Poleg tega je bila še kako živa gradnja hiš v lastni režiji, s pomočjo sosedov in prijateljev. Starejši se verjetno spomnijo, kako se je na vasi skoraj vsak vikend "zalivala" kakšna plošča ali pokrivala streha.
Vse te nepremičnine so danes v večini še vedno tu, po "jazbinškovi" razprodaji in oživiti trga pa se z njimi tudi precej trguje. Slovencev nas ni nič več kot v tistem času, kvečjemu manj, razlika je morebiti le v nekoliko večji "osamljenosti" (samski ljudje) in priseljevanju v mesta, ki pa tudi ni tako pretirano. Trend selitve v mesta namreč ni prisoten šele od leta 1991 naprej, pač pa ga je zaznati že precej prej. »Nepremičninarji" bodo tu verjetno radi dodali, da je potrebno računati še na "propad" določenega odstotka stanovanj. Vendar, glede na to, da se na trgu pojavljajo tudi 100 let stare "luknje", ima zgornja trditev sila majhen vpliv. In "propadla" stanovanje je mogoče obnoviti.
Stanovanj je torej v Sloveniji dovolj. Tudi v preteklosti si na trgu lahko dobil veliko, vprašanje seveda za kakšno ceno. Trditev o premalo stanovanjih je le izmišljotina gradbenih in nepremičninskih lobijev, ki so na ta način prihajali do velikih dobičkov. Streznitev je pred vrati. Tudi s posledicami za sam prostor. Lep primer tega je Kranjska Gora. Včasih mala in prikupna turistična vasica je postala žrtev povampirjenih dobičkarjev in se spremenila v neokusno naselje večstanovanjskih vikend območij, ki bolj spominjajo na transformatorske postaje kot pa na kaj drugega. Del krivde gre seveda pripisati občinski prostorski politiki, a o tem več kdaj drugič.
Ugotovitev Marcela Štefančiča iz naslova torej lahko še enkrat več potrdimo.
Temu zaključku lahko samo pritrdim. Že od vzpostavitve trga nepremičnin v Sloveniji, t.j. nekako od leta 1996, se namreč vseskozi govori, da je stanovanj premalo, da mlade družine nimajo kam in da je potrebno nekaj storiti na ponudbeni strani. Ravno iz tistega časa pa se spomnim tudi ene redke izjeme. Bivši jeseniški župan, gospod Boris Bregant, je že takrat dejal, da je stanovanj na Jesenicah dovolj in da dodatno odpiranje prostora za namene stanovanjske gradnje ni smiselno. Danes se kaže, kako prav je imel. Na Jesenicah so se v zadnjem času zgodile tri večje novogradnje (40, 74, 46 stanovanj), od tega je en investitor prodal dobro polovico stanovanj, ostala dva pa zaenkrat le nekaj. Eden izmed njiju je tudi Stanovanjski sklad Republike Slovenije, ki stanovanja prodaja po ceni 1.400 EUR/m2, torej naj bi bila dostopna tudi ljudem z nižjimi dohodki. Sprašujem se, kaj bo z vso to gmoto neprodanih oziroma nezasedenih stanovanj v prihodnje? Bodo stavbe postale novodobne hiše strahov? Kaj bodo v njih počeli lastniki, ki so stanovanja vendarle kupili? Živeli osamljeni, brez sosedov? Občutek bo verjetno podoben, kot bi prenočil v praznem hotelu. Nadalje bodo problem tudi skupni stroški, ki v vsakem primeru nastajajo. Luč v garažni hiši ali na hodniku mora svetiti, neodvisno ali je v stavbi dvesto stanovalcev ali le eden.
Vsa ta "fama" okoli premalo stanovanj ima sila trhle temelje. Spomnimo se na masovno stanovanjsko gradnjo v letih od 1965 do 1985, ki so jo vodile takratne samoupravne stanovanjsko-komunalne skupnosti, stanovanja pa prodajale občinam, podjetjem in raznim združenjem. Le te so jih oddajale naprej, največkrat svojim zaposlenim, po nastopu "jazbinškovega" zakona pa večinoma prodale. Vsa ta stanovanja so bila zgrajena v času, ko je povojna "baby-boom" generacija ustvarjala precej večje "povpraševanje", kot ga imamo danes. Vendar, zgradilo se je dovolj za vse. Poleg tega je bila še kako živa gradnja hiš v lastni režiji, s pomočjo sosedov in prijateljev. Starejši se verjetno spomnijo, kako se je na vasi skoraj vsak vikend "zalivala" kakšna plošča ali pokrivala streha.
Vse te nepremičnine so danes v večini še vedno tu, po "jazbinškovi" razprodaji in oživiti trga pa se z njimi tudi precej trguje. Slovencev nas ni nič več kot v tistem času, kvečjemu manj, razlika je morebiti le v nekoliko večji "osamljenosti" (samski ljudje) in priseljevanju v mesta, ki pa tudi ni tako pretirano. Trend selitve v mesta namreč ni prisoten šele od leta 1991 naprej, pač pa ga je zaznati že precej prej. »Nepremičninarji" bodo tu verjetno radi dodali, da je potrebno računati še na "propad" določenega odstotka stanovanj. Vendar, glede na to, da se na trgu pojavljajo tudi 100 let stare "luknje", ima zgornja trditev sila majhen vpliv. In "propadla" stanovanje je mogoče obnoviti.
Stanovanj je torej v Sloveniji dovolj. Tudi v preteklosti si na trgu lahko dobil veliko, vprašanje seveda za kakšno ceno. Trditev o premalo stanovanjih je le izmišljotina gradbenih in nepremičninskih lobijev, ki so na ta način prihajali do velikih dobičkov. Streznitev je pred vrati. Tudi s posledicami za sam prostor. Lep primer tega je Kranjska Gora. Včasih mala in prikupna turistična vasica je postala žrtev povampirjenih dobičkarjev in se spremenila v neokusno naselje večstanovanjskih vikend območij, ki bolj spominjajo na transformatorske postaje kot pa na kaj drugega. Del krivde gre seveda pripisati občinski prostorski politiki, a o tem več kdaj drugič.
Ugotovitev Marcela Štefančiča iz naslova torej lahko še enkrat več potrdimo.
Komentarji